Prepoznajte motnje hranjenja še pravočasno

30.11.2016

Prepoznajte motnje hranjenja še pravočasno

Čeprav se pogosto zdi, da so motnje hranjenja med človeštvom prisotne šele zadnjih nekaj desetletij, pa so v resnici stare toliko kot človeštvo. Gre za bolezenske načine nadzorovanja telesne teže, ki imajo vzrok v psihičnih težavah obolelega in ne sprejemanju samega sebe.

Strokovnjaki ugotavljajo, da je nastanek motenj hranjenja posledica sočasnega neugodnega delovanja več dejavnikov. Tisti, ki zboli za anoreksijo nervozo je dovzetnost za bolezen skupaj lahko podedoval, dovzetnost povečujejo obremenitve v okolju, na razvoj bolezni pa vpliva tudi družbeno mnenje, ki smo mu danes izpostavljeni na vsakem koraku in ki do najstnikov pogosto ni prav nič prijazno.

Tudi vzroki za bulimijo nervozo so predvsem psihične narave, oboleli je obremenjen z idealom vitkosti, ki ga povezuje z uspehom, privlačnostjo in samozavestjo.

Kaj sploh so motnje hranjenja?

Motenj hranjenja je več in jih vsekakor ne gre posploševati, čeprav so si na prvi pogled zelo podobne. Mednje tako sodijo anoreksija nervoza, bulimija nervoza in kompulzivno prenajedanje. Anoreksijo nervozo delimo na purgativni tip, pri katerem oboleli vzdržujejo nizko telesno težo s pomočjo bruhanja, jemljejo pa tudi odvajala ali diuretike. Drugi tip anoreksije nervoze je restriktivni, pri katerem oboleli vzdržujejo nizko telesno težo z odklanjanjem hrane oziroma stradanjem, obenem pa pretiravajo s telesno aktivnostjo. Tudi bulimijo nervozo delimo na dva tipa, in sicer na purgativnega, pri katerem se oboleli najprej določen čas prenajeda, temu pa sledi obdobje bruhanja ter na nepurgativnega, pri katerem obdobju prenajedanja sledi obdobje stradanja in pretirane telesne aktivnosti.

Kdaj se lahko pojavijo in kako pogoste so?

Natančnih statističnih podatkov o motnjah hranjenja za Slovenijo žal ni na voljo, so pa na Zavodu za zdravstveno varstvo Kranj izvedli študijo, v okviru katere so ocenili razširjenost anoreksije in bulimije v Sloveniji na osnovi stika z zdravstvenimi službami. 47 % obolelih je starih od 15 do 19 let, 21% pa jih mora v bolnišnico že med 10. in 14. letom. V zavodu na osnovi 15-letnega trenda ocenjujejo, da se število motenj iz leta v leto povečuje.

Kakšni so vzroki?

Asist. mag. Karin Sernec, dr. med., specialistka psihiatrije, v enem izmed svojih del poudarja, da lahko motnje hranjenja pozdravimo le, če poznamo vzroke za njihov nastanek. Dejavniki tveganja, ki določeno osebo vodijo v motnje hranjenja, so številni, večinoma gre pri posameznikih za kombinacijo večih. Asis. Mag. Karin Sernec dejavnike tveganja razdeljuje v tri skupine, in sicer družinske, socio-kulturne in biološko-genetske.

Med glavnimi družinskimi dejavniki, ki pri otroku povzročajo nastanek bolezni, so kronične telesne in duševne bolezni staršev, ki pri otroku in mladostniku povzročajo občutek negotovosti in pomanjkanja samozavesti. Otrok, ki ima duševno bolne starše, pogosto ne ve, kaj se bo naslednji trenutek zgodilo, kako bo starš reagiral oziroma kakšno bo njegovo razpoloženje. Podobne posledice ima tudi nefunkcionalen, včasih celo nasilen odnos med staršema ter nefunkcionalno starševstvo. Otrok, ki mora prevzemati vloge, ki jim ni dorasel ali pa ga želijo starši pretirano zaščititi, je namreč bistveno bolj nagnjen k motnjam hranjena, kot sovrstniki. Na motnje hranjenja vplivajo tudi pogoste diete v družini, uporaba hrane, kot sistema nagrajevanja ter seveda psihično, telesno ali celo spolno nasilje, zaradi katerih se otrok počuti slabega, nevrednega in tako razvija nizko samopodobo.

Med socio-kulturne dejavnike asist. mag. Karin Sernec uvršča predvsem idealno podobo ženske, ki so jo ustvarili mediji in je vitka, kar pa v mnogih mladostnicah vzbuja občutek krivde ob vsakem zaužitem grižljaju hrane. Seveda so tu še biološko-genetski dejavniki, ki povzročijo na primer prekomerno telesno težo v otroštvu. Debelušen otrok je pogosto žrtev posmeha sovrstnikov, tudi jeze staršev, kar pa izjemno vpliva na njegovo samopodobo, ki se razvija ravno v tem času. Deduje pa se tudi nagnjenost k določenim značajskim lastnostim, kot je perfekcionizem, izrazita pridnost, potreba po potrjevanju in podobno in ki so rizične za razvoj motenj hranjenja.

Kako ravnati?

Starši bi se morali v prvi vrsti skušati ogniti zgoraj navedenim dejavnikom, ki lahko vodijo v motnje hranjenja ali pa povzročajo še številne druge težave pri otrocih, res pa je, da navedeno ni vedno mogoče. V vsakem primeru se je potrebno z otrokom čim več ukvarjati in pogovarjati, saj se na ta način lahko hitro zaznajo take in drugačne težave.

Ob najmanjšem sumu, da vašega otroka pestijo motnje prehranjevanja, se o tem z njim nemudoma pogovorite in poiščite strokovno pomoč. Motnje hranjenja so namreč ozdravljive, seveda pa je potrebno poleg same posledice pozdraviti tudi vzrok. Strokovnjaki poudarjajo, da je pri zdravljenju potrebne nemalo volje, truda in vztrajnosti, kar pa se nazadnje zagotovo obrestuje v boljši samopodobi otroka in v zadovoljstvu s samim seboj.



Oznake:
Kategorija: Prehrana - arhiv

 
 
cookieassistant.com